Pasji okus

Objavljeno: 02.01.2015

Pasji okusOkus je, poleg vonja, en najzgodnejših čutil, ki se pričnejo razvijati in delovati za potrebe preživetja.

Pri mladičku, se zdi, da ima občutek le za dotik in vonj, saj za razvoj in izostritev okusa potrebuje nekaj več tednov.

Kot človek, tudi pes, okuša z receptorji, ki jih imenujemo brbončice. Te se nahajajo v majhnih izboklinah na zgornji površini jezika. Nekaj jih obstaja tudi na zgornjem mehkem delu ust; “nebu”, in na hrbtnem oziroma zadnjem delu ustne votline.

KAKO PES OKUŠA?

Občutljivost za okus je odvisna od števila in vrste brbončic, ki jih ima določeno bitje.

Človek, tokrat, za razliko od vonja in sluha, premaga psa v ocenjevanju okusov, saj človeški jezik premore kar 8-10.000 brbončic, pasji pa le okoli 1.700.
Za primerjavo lahko povemo, da ima maček 470 in kokoš le 30 brbončic ter kot zanimivost, da ima prašič 14.000 in krava celo okoli 25.000 brbončic.

Načeloma velja, da imajo rastlinojede živali večje število receptorjev za okus kot mesojede, saj morajo neprestano analizirati sestavine rastlin, da bi se izognile zaužitju toksičnih.

KATERE OKUSE PREPOZNAVA PES?

Človeške brbončice ustrezajo za prepoznavanje okusov kot je sladko, slano, kislo, grenko in umami (mesni okus), za razliko od psa, ki okusa za slano nima visoko razvitega, ima pa močno razvite brbončice za vodo.

Pes, ker izhajajo iz zveri in se je v divjini prehranjeval predvsem z mesom, ki vsebuje relativno visok nivo natrija, je s tem zadostili količinske potrebe po soli in tako ni imel potrebe po visoko razvitem okusu za slano.

Na drugi strani ima, močneje kot človek, razvite okušalne receptorje za meso in maščobe. To mu, kot vsejedcu, nalaga večji apetit po mesu oziroma prehrani, ki vsebujejo meso ali njegovo aromo (aminokisline kot je okus mesa ali sira).
Brbončice za okus mesnosti so razpršene po vrhu njegovega jezika, predvsem v prednjih dveh tretjinah.

Ker pes ne mara grenkih okusov (ti načeloma vsebujejojo prisotnost toksinov), lahko s pomočjo grenkih razpršil in gelov pripomoremo, da ne grize pohištva ali drugih predmetov. Ti vsebujejo grenčice ali snovi vroče paprike, ki psu niso po godu.

Da bi preprečevanje nezaželenega žvečenja ne bilo tako preprosto, se brbončice za grenak okus pri psu nahajajo na skrajni zadnji tretjini pasjega jezika.
To pomeni, da pes hitrega »obliza« ali hitro pogoltnene vsebine, ne bo zaznal kot grenko oziroma ga bo od žvečenja odvrnilo le, če bo grenko sestavino nekaj časa žvečil in s tem tudi zaznal neprijeten okus.

Pes ima tudi brbončice tudi za vodo, kar deli z mačkami in drugimi živalmi. Človek le-teh ne premore.
Okus mu je na voljo na konici jezika in se močneje aktivira, ko zaužije slano hrano. Takrat mu je voda veliko okusnejša kot navadno.

Občutek užitka ali gnusa, katerima okus služi, pomenita psu preživetje.
Smiselno pravilo pravi, da so naravne snovi, ki imajo za žival slab vonj, znak, da je naletela na nekaj, kar je škodljivo, slabo prebavljivo ali strupeno.

Lahko omenimo tudi, da pes pod sladko prepozna »hitro« energijo (ogljikove hidrate, sadne sladkorje,…), ki je energetsko bogata ter kislo vsebnost, ki mu kaže na prisotnost kislin.

OKUS IN PASJI VOH

Pasji okusZaradi “slabše” razvitega okusa, pes hrano prepoznava predvsem preko različnih vonjev.

Njegov impresivni voh je približno 1 milijon-krat močnejši od človeškega in ne samo, da s tem lahko prebere manjše nianse različnih vonjev, mu ta občutek, verjetno, pomeni več kot ga prikrajšajo šibkejše brbončice.

Kot je znano pes »potunka« svoj nos v vsemogoče kar »diši« in šele, ko pogoltne najdeno vsebino, ugotovi ali mu je vsebnost všeč ali ne.
Teksturo in okus prepozna šele po nekaj ugrizih in tako lahko njegov zvedav nos večkrat pripelje do prebavnih motenj ali celo katere od prenosljivih bolezni.

S svojim nosom nam pes tako pve, da je pomembno njegov smrček skrbno nadzorovati in paziti kam in kdaj ga »potunka«, da bi preprečili čim več neprijetnosti.

Zanimivo - Kako pes pije vodo...

 

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11