Mogoče se sliši oguljeno, a prepričljivo obiskovanje hribov s psom deluje dobro na našo in voljo naših kosmatincev.
Pohodništvo je ne le odlična vadba za telo, je tudi način aktivnega preživljanja prostega časa s pasjim prijateljem.
Pes je odličen spremljevalec na tovrstnih potepanjih in zelo uživa v pohodih, zvokih in vonjih narave.
Ne pozabite, da je kondicijska priprava tako za vodnika kot za psa zelo pomembna. Pomembno je tudi, da poti ali vrhove izbirate glede na pasje kondicijske zmožnosti, situacije in njegovo starost ter zdravstveno stanje.
Pes mora biti vzgojen in poslušen, saj ga verjetno ne boste imeli ves čas na povodcu. Pred takim podvigom morate tako psa nujno naučiti odpoklica in se zavedati, da ne sme motiti ne drugih pohodnikov in ne divjih živali (osnove pasjega bontona). Tudi vi imate radi red in mir v svoji hiši …
Imejte s seboj dovolj vode, ki je namenjena izključno psu, da ne pride do dehidracije ali toplotnega udara. Pazite tudi na njegove tačke.
Vsekakor pa k svoji prvi pomoči dodajte tudi prvo pomoč za psa. Verjamite, bolje je, da jo nosite s seboj in je nikoli ne potrebujete kot obratno.
3, 4, zdaj in gremo. Ajdna ponudi razgled, Valvasorjev dom pod Stolom zasluženo kosilo.
Iz Završnice smo krenili skozi gozd in po kamniti vlaki nadaljevali do Valvasorja. Še skok na Ajdno in povratek na Valvasorjevo kosilo.
Bograč in jota sta bila odlična.
Vroče, o hudo vroče bo. 30+ stopinj. Nekam kjer je ob poti voda, da se pes lahko ohladi.
Iz Trnovca vodi gost gozd na Dom na Govejku.
Hladna voda je ob poti, zmaga! Seveda podaljšamo do cerkvice na Osolniku.
Iz Nemilj, skozi gost, zelen gozd, med borovničevje na Jamnik. Cerkev sveti Primož in Felicijan ponudi odličen razgled na dolino.
Travniki ob poti so bili polni rož’c, metuljev, čebel in zelenih razgledov.
Pravi raj za dušo.
Smokuški vrh mimo cerkvice Svetega Petra na Gori in Sankaške koče.
Pol poti v vijoličnem resju, žafranih in telohu, pol pobeljene s snegom.
Ravno pravi čas smo ušli snežni nevihti…
Se odločiva, greva na Polhograjsko Grmado. Mimo cerkvice Svete Uršule in Male Polhograjske Grmade. Krožno pot si omisliva, ker je lep pomladanski dan. Bova malo posedela ob poti na sončku in se posončila na vrhu Grmade…
Na Koseški hrib na razglednik po Googlovih poteh. No, sva mislila, da bo pot iz Topol mala malica. Po dveh in po štirih je šlo, a je uspelo. Neprehodnih poti in padlih dreves je bilo ničkoliko.
Na vrhu se je odprl razgled na Komendo…
Planina Stamare v jutranjem hladu in razgled nad kočo Neža.
Javorniški Rovt je privabil z narcisami, tik ob Domu Pristava.
Tudi na žlico je pasalo…
Na Sveti Ožbolt, na pohajkovanje med žafrane.
Posuti so bili po celem hribu.
Tudi vreme je služilo.
Prav prijeten pomladni pobeg iz mesta.
Pobeg v hribe iz ponorelega sveta, v naravo, med drevesa in svež zrak.
Užitek miru, nič ljudi,… tako zelo zelo prijetno.
Pes, hribi, vreme, Tošč. Je lahko lepše?
Zmagovalna kombinacija tedna!
Uvod v vroče poletje. V hribe s psom, na Rodico. Zgodnji štart in spogledovanje s kravicami. Sončenje in okrepčilo je čakalo na vrhu.
Ko se skrijemo v gozd, da bi bilo hladneje. Pa ni 🙂
Brežniške peči ne ponudijo sence, ki bi shladila.
Pot nas je vodila po grebenu na Mali vrh in Gosjak.
Spomladi Planino pod Golico in okoliške hribčke pobelijo narcise.
Praznične prvomajske dni smo tako občudovali belo-vijolične razglede na poti proti Pristavi in Španovem vrhu.
Od doma na Goropekah na Vrh Svetih Treh Kraljev tokrat. Malo čez kolovoze, skozi smrekov gozd, travnike, čez makedamske poti mimo kmetij.
Odlično izkoriščen dan, nagrajen tudi s čudovitim razgledom na Triglav.
Ko bel in mrzel dan spremeni svoje barve… Vroč čaj in zimski sončni zahod polepšata še tako kisel dan. Planica pri cerkvici Svetega nadangela Gabrijela se je obarvala v mavrični, Novoletni sončni zahod.
Ob poti so pohodniki postaviti jaslice in okrasiti Novoletno jelko, da je vzdušje bilo res pravo.
Čez Smokuško planino, mimo Tinčkove koče (koča pri izviru Završnice) med žareče, jesenske macesne. Pot nas je peljala proti sedlu Šija, kjer smo nadaljevali proti Vrtači.
Žareče rumeni in nekaj zelenih macesnov je mavrično obarvalo našo pot.
Smo šli, na eno “ta hitro”, se sprehodit,… pa si je kucl premislil in se pokonci postavil.
Fantastična pot, fantastični razgledi, fantastična družba.
Ena boljših hribovskih izbir!
