Pa smo jih ujeli, še zadnje trenutke žarečih jesenskih macesnov.
Tudi na okus snega smo prišli, pod Križevnikom smo ga imeli celo do gležnjev.
V hrbe s psom! Midva obožujeva ta predlog! Kaj pa vi?
DANES je edini pravi dan za odlično družbo in čudovite kraje. Le po pameti jih je potrebno izbrati glede na vremenske razmere, kondicijsko pripravljenost in ustrezno opremo.
Ideje ali pa namige, če želite, najdete v galerijah slik.
Mogoče se sliši oguljeno, a prepričljivo obiskovanje hribov s psom deluje dobro na našo in voljo naših kosmatincev.
Pohodništvo je ne le odlična vadba za telo, je tudi način aktivnega preživljanja prostega časa s pasjim prijateljem.
Pes je odličen spremljevalec na tovrstnih potepanjih in zelo uživa v pohodih, zvokih in vonjih narave.
Ne pozabite, da je kondicijska priprava tako za vodnika kot za psa zelo pomembna. Pomembno je tudi, da poti ali vrhove izbirate glede na pasje kondicijske zmožnosti, situacije in njegovo starost ter zdravstveno stanje.
Pes mora biti vzgojen in poslušen, saj ga verjetno ne boste imeli na povodcu tam nad 1000 m (kjer se grehi brišejo ;)). Pred takim podvigom morate tako psa nujno naučiti odpoklica in se zavedati, da ne sme motiti ne drugih pohodnikov in ne divjih živali. Tudi vi imate radi red in mir v svoji hiši…
Imejte s seboj dovolj vode, ki je namenjena izključno psu, da ne pride do dehidracije ali toplotnega udara. Pazite tudi na njegove tačke.
Vsekakor pa k svoji prvi pomoči dodajte tudi prvo pomoč za psa. Verjamite, bolje je, da jo nosite s seboj in je nikoli ne potrebujete kot obratno.
Pa smo jih ujeli, še zadnje trenutke žarečih jesenskih macesnov.
Tudi na okus snega smo prišli, pod Križevnikom smo ga imeli celo do gležnjev.
Iz mestne megle na Vremščico smo jo mahnili. Sonce je toplo grelo, razgled je bil odličen.
Jesensko listje je oranžno-rumeno obarvalo našo pot. Sprehodili smo se po mavričnem “drevoredu”.
Veliki vrh za *tavelike*
Pot na Veliki vrh iz Matizovca. Ah, pa no, mogoče prej ne zaviješ na Šijo in Ilovico. Na kofcah štruklje poješ, potem si pa privoščiš razgled iz Velikega vrha.
Budilka že zazvoni, ko se še odločaš o izbiri poti. Cilj je znan. Dolina Triglavskih sedmerih jezer.
Planina Blato, Planina Viševnik, Planina Ovčarija, Štapce, Koča pri Triglavskih jezerih, Črno jezero in nazaj 🙂
“Imate bunde in kape? Čez Kladivo se megla podi in hladno je,” so rekli… ” Nismo se pustili. Tole je čakalo na vrhu…
Eni gredo po cesti, drugi pa *direkt u breg*… Kdor nima v glavi ima pa v nogah 😉
Na Dovško babo smo šli in se vmes na Planini Rožci okrepčali.
Danes smo bolj pohajkovali ali izletovali, če hočete 🙂
Čez Zelence na Predel in v višave,… na dih jemajoč razgled Mangarta.
Ah, rečeš, gremo na sprehod in se na licu mesta odločimo a’l gor naprej a’l dol nazaj…
Planina Laze brez sira, Planina pri jezeru, ah, še ne, … no, na Vogarju potem najprej na razgled in na toplo malico. Njami.
Ko se sonce pokaže ravno pod vrhom, taman za en malček photoshooting-a.
Zopet nas je napihalo. Vedno nas napiha, brr, ampak je bilo vredno vsakega napihanega koraka…
Kjer se sončni žarki začnejo, se sramežljivo skrijejo, a vseeno pričarajo čudovit zahod.
Na povratku smo malo pohiteli. Nad Goličem so nas začeli preganjati nevihtni oblaki.
Gremo spet na sneg? Na snežne radosti? Mrzu vrh se sliši hladno in snežno 😉
Seveda, vse ob svojem času se zgodi… sončno in snežno veselje…
Iz doline Voje, mimo korit Mostnice na jesenske planine, v deželo oranžno žarečih macesnov.
Macesnov raj se odpre
že na Planini Grintavca, pravljica se nadaljuje na Krstenici.
Vredno vsakega koraka. Najlepši jesenski macesni <3