Le streljaj iz Ljubljane, le krog okoli Krvavca in že smo skoraj na vrhu.
Čez planino Koren, na Vrh Korena, čez Škrbino na Dolge njive in zaslužen počitek na Krvavški plaži.
Zasluženo.

Dobrodošli v zbirki galerij “S psom v hribe”, kjer najdete ideje za pohodništvo, nove razgledne točke, planine in potepanja v naravi z vašim psom.
Mogoče se sliši oguljeno, a obiskovanje hribov s psom prepričljivo deluje dobro na našo in voljo naših kosmatincev. Pohodništvo je ne le odlična vadba za telo, je tudi način aktivnega preživljanja prostega časa s pasjim prijateljem.
Pes je odličen spremljevalec na tovrstnih potepanjih in zelo uživa v pohodih, zvokih in vonjih narave.
Ta blog združuje fotogalerije, kratke zapise in navdihe za aktivno preživljanje časa v hribih, gorah in naravi, kjer so naši štirinožni spremljevalci vedno dobrodošli. Namenjen vsem, ki radi hodite v hribe s psom, raziskujete nove pohodniške poti, združujete fotografijo, naravo in pasje dogodivščine.
Ne pozabite, da je kondicijska priprava tako za vodnika kot za psa zelo pomembna. Pomembno je tudi, da poti ali vrhove izbirate glede na pasje kondicijske zmožnosti, situacije in njegovo starost ter zdravstveno stanje.
Vedno poskrbite za dovolj vode (toplotni udar), osnovnoprvo pomoč za psa in vodnika, nadzor nad psom in spoštovanje drugih pohodnikov.
Pes mora biti vzgojen in poslušen, saj ga verjetno ne boste imeli ves čas na povodcu. Pred takim podvigom morate psa nujno naučiti odpoklica in se zavedati, da ne sme motiti ne drugih pohodnikov in ne divjih živali (osnove pasjega bontona). Tudi vi imate radi red in mir v svoji hiši …

Le streljaj iz Ljubljane, le krog okoli Krvavca in že smo skoraj na vrhu.
Čez planino Koren, na Vrh Korena, čez Škrbino na Dolge njive in zaslužen počitek na Krvavški plaži.
Zasluženo.

Trupejevo poldne, opoldne.
Iz Srednjega vrha skozi macesnov gozd na Trupejevo poldne.
Povratek čez greben in odlično kosilo med prašički v koči.
Čudovito izkoriščen dan!

Sobotno popoldne na Uskovnici in Planini Zajamniki v odlični družbi, ki je pridno delala gaz mimo uhojenih poti…
Snežna idila je popestrila pohod in “mlajše”, na dveh in štirih nogah, razveselila s kepanjem in kotaljenjem po svežem snegu.

Pa smo jih ujeli, še zadnje trenutke žarečih jesenskih macesnov.
Tudi na okus snega smo prišli, pod Križevnikom smo ga imeli celo do gležnjev.

Iz mestne megle na Vremščico smo jo mahnili. Sonce je toplo grelo, razgledi so bili odlični.
Jesensko listje je oranžno-rumeno obarvalo našo pot. Sprehodili smo se po mavričnem “drevoredu”.

Veliki vrh za #tavelike.
Ah, pa no, ne direktna. Mogoče prej še zaviješ na Šijo in Ilovico.
Rrazgled iz Velikega vrha, 360 stopinj paše za oči…
Za zaključek štruklji v Planinski koči na Kofcah.

Kam pa danes?
Na Triglavska sedmera jezera. Čez Planino Blato, Viševnik, Ovčarijo, Štapce in na Kočo pri Triglavskih jezerih.
Nazaj grede še noge v Črnem jezeru ohladimo. Tojto!

Eni gredo po cesti, drugi #direktubreg. Kdor nima v glavi ima pa v nogah.
Planina Dovška Rožca je bil prvi postanek, kjer smo se okrepčali. Še skok naprej in bili smo na Dovški Babi.
Še en odlično izkoriščen dan z zaključkom ob jezeru Kreda in štruklji v Kovinarski koči.

Na hrib, na izlet s psom na Zaplano. Povzpela sva se tudi na stolp, potem pa nad štrudelj ob sončnem zahodu. Ni nam bilo hudega.

Rečeš, oh, nekam že gremo. Se bomo na poti odločili a’l gor naprej a’l dol nazaj a’l na malico a’l pa sir…
Planina Laze je bila izbira mimo planine Jezero in postanek na jezeru za pijačo.
Seveda nismo izpustili razglednika na Vogarju in razgleda na Bohinjsko jezero.

Porezen vedno najdemo v vetru, a se tokrat sonce le pokaže ravno pod vrhom. Taman za en malček photoshooting-a.
Vedno nas napiha, brr, ampak je bilo vredno vsakega napihanega koraka… Pogreli smo se v koči.

Kjer se sončni žarki začnejo in se nato skrijejo, a vseeno pričarajo čudovit zahod.
Pohod na Golič iz Zazida. En malček smo nazaj pohiteli.
Nad Goličem so nas začeli preganjati nevihtni oblaki.

Gremo spet na sneg? Na snežne radosti? Mrzli vrh (Loncmanova Sivka) se sliši dovolj hladno in snežno.
Prava izbira!. Sonce, sneg, zima. Vse v paketu.
Vse do koče Mrzl’k smo šli…

Iz doline Voje, mimo korit Mostnice na jesenske planine, v deželo oranžno-žarečih macesnov.
Macesnov raj se odpre že na Planini Grintovica, pravljica se nadaljuje proti Planini Krstenici.
Vredno vsakega koraka. Najlepši jesenski macesni <3

Na hitro smo pretegnili noge. Polhograjska gora (Sv. Lovrenc) ob sončnem zahodu v jesenskih barvah… Hitro, lepo in učinkovito!

Tolsti vrh in pragozd … in hitro stopiš, in hitro skriješ prste v rokavice, in hitro jo nato popihaš nazaj v dolino, da te ne napere…

Smo lovili sončne žarke. Tam nekje, za oblaki so se svetlikali. Kriška gora je ponudila ravno prav gibanja za oblačno, sobotno popoldne.

Na čaj z medom na Krim. Na vrhu Krima je Planinska koča z razgledno ploščadjo in radijskimi oddajniki. Razgled zajame celo Ljubljansko kotlino.
Smo ujeli še nekaj toplote in sončnih žarkov…

Popolno poletno popoldne v pasji družbi na Rašici.
Ko se sprehod spremeni v večurno pohajkovanje.
Cilj Rašica (Vrh Staneta Kosca) in razgled na Ljubljansko kotlino.
Brez mavričnega sončnega zahoda ni šlo 😉

Ko se dan čisto po svoje obrne in se plani spremenijo…
Izpod Sv. Jakoba na Javorjev vrh prisopihamo. Razgled na Cjanovc in Srednji vrh dobimo.
Vsak dan novo doživetje!

Julij.
Šli smo v hribe in pristali nekje med zemljo in nebom.
Čudovita Košutica, pod njo Planina Korošica. Fantastičen razgled na prelaz Ljubelj.
Veter je hladno bril skozi kosti. Ni bilo heca brez kape in rokavic.

“Imate bunde in kape? Čez Veliko Kladivo se megla podi in hladno je,” so rekli.
Nismo se pustili. Čez planino Pungart in Šijo smo se odpravili do vrha. Vmes srečali kravice in tole je čakalo na vrhu…

Toliko so govorili in opisovali, pa sva šla. Na pasji izlet na Grad Smlednik, v času sončnega zahoda. Imeli so prav. Odličen razgled!

Stopaš in stopaš, pa potem še vedno stopaš, in se le odpre.
Razgled nad Domomo na Komni… Planina pod Bogatinom, malček naprej, je navdušila.