13 idej za razgledne pohode – hribi jeseni in hribi spomladi

Pasji horizont | Izleti in hribi so preverjeni z našim psom | GPX sled | Avtentične fotografije | Objavljeno: 4. oktober 2026

Spomladi in jeseni imamo pri izbiri hribov pogosto dve želji: razgledni vrh in nekam na sonce ☀️ ⛰️

V dolini megla in mraz, mi pa gledamo proti hribom in iščemo odprta pobočja, travnate vrhove in planote, kjer se lahko malo pogrejemo in spotoma še oči spočijemo na razgledih.

Za takšne dni imamo najraje razgledne pohode, kjer se gozd prej ali slej umakne odprtemu svetu. Spomladi, ko v visokogorju še vztraja sneg, so odlična izbira Kras, Primorska in nižji vrhovi. Jeseni pa lahko ob primernih razmerah lov na sonce podaljšamo tudi višje v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Našim 13 idejam je skupno predvsem eno: ko posije sonce, ga je na takem vrhu težko zgrešiti 😉

Zakaj spomladi in jeseni iskati odprte in razgledne poti?

Poleti je hoja po odprtih pobočjih brez sence lahko precej vroča. Spomladi in jeseni pa je ravno sonce tisto, ki pogreje teleščka, premražena od dolinske megle.

Zrak je pogosto čistejši, temperature prijetnejše, z razglednih vrhov pa pogled seže daleč čez okoliške gore in doline.

Naši predlogi so najlepši v zgodnji pomladi in pozni jeseni, kar pa ne pomeni, da niso lepi tudi v drugih delih leta.

Pred odhodom vedno preverimo razmere. Pomlad v dolini namreč še ne pomeni pomladi na Golici, jesensko sonce pa ne pomeni nujno, da na dvatisočaku ni že zima 😉

13 idej za razgledne pohode – hribi jeseni in hribi spomladi

Sv. Jakob, Rog in Sv. Katarina – Na sonce blizu Ljubljane

Za sonce in razgled ni treba vedno daleč ali dva tisoč metrov visoko.

Polhograjsko hribovje je izbira za dneve, ko si želimo nekaj lažjega. Travniki, griči, cerkvice na vrhovih in pogledi proti okoliškemu hribovju so tista kombinacija, zaradi katere se tukaj prav lepo pohajkuje.

Naša pot čez Sv. Jakob, Rog in Sv. Katarino poveže več razglednih točk v en pohod.

Pot je lahka in je primerna tudi za dneve med tednom, ko si človek zaželi na hrib, pa ne želi “grizt kolena”.

Spomladi pot vodi tudi čez travnike žafranov, kar je prav posebno doživetje.

Slavnik – Ko Kras ponudi sonce, razglede in malo burje

Na Slavnik se spomnimo predvsem takrat, ko v višjih gorah razmere niso več najbolj prijazne. Ko iščemo toplo primorsko sonce, četudi z nekaj snega.

Pot se iz gozda odpre na travnata kraška pobočja, na vrhu pa nas čakajo razgledi, zaradi katerih se splača izbrati jasen dan. Če zraven malo zapiha burja, pa … smo pač na Krasu, ane 😄

Jeseni se travniki in gozdovi obarvajo v jesenske barve ali celo belo, spomladi pa vse počasi ozeleni.

Sonca je na odprtem zgornjem delu poti več kot dovolj. Če pa je burja premrzla, se lahko pred spustom v dolino pogrejemo v Tumovi koči.

Pot s Podgorja je lahka in označena.

Vremščica – Iz mestne megle na primorsko sonce

Na Vremščico smo šli prav iz razloga, zaradi katerega nastaja ta vodnik.

Iz mestne megle na Vremščico. Pobeg iz meglene Ljubljane.

Sonce je toplo grelo, razgledi so bili odlični, jesensko listje pa je našo pot pobarvalo oranžno-rumeno.

Višje se razgled odpre na prostrana travnata pobočja in Vremščica hitro pokaže, zakaj je tako dobra izbira za hladnejši del leta. Malo gozda, veliko odprtega sveta in dovolj prostora za lovljenje sončnih žarkov 🐾

Ker je bil lep dan, smo si vzeli veliko časa, psi pa so uživali v vohljanju in igri med šumečim jesenskim listjem in travnato naravo.

Golič iz Zazida – Pod nevihtne oblake in na čudovit sončni zahod

Golič, vrh, kjer drevesa ne motijo razgledov 😄

Iz Zazida vodi pot proti odprtemu kraškemu svetu, kjer je na lep dan sonca na pretek. Mi smo jo mahnili proti Goliču popoldne in lovili še sončni zahod.

No, vmes so nas začeli loviti tudi nevihtni oblaki, zato je bil povratek malček hitrejši od načrtovanega 🙈

Ampak odprta pokrajina, travnata pobočja in večerna svetloba so kombinacija, zaradi katere se na Golič splača vrniti.

In ja, ujeli smo ga …

Sončni zahod je bil čudovit!

Sveti Hieronim in Nanos – Po odprti nanoški planoti

Na Nanos ni treba vedno iz Razdrtega naravnost v breg 😉

Naša pot do Svetega Hieronima in naprej proti Nanosu je precej bolj pohajkovalna. Pot vodi čez odprto nanoško planoto, in tam se začne tisti del, zaradi katerega je ta pohod tukaj.

Travniki, odprt svet in razgledi, pri katerih se splača malo ustaviti.

Spomladi, ko je sonce že prijetno, poletna vročina pa še ni prevzela planote, je Nanos odlična izbira.

In jeseni? Enako, ko lovimo zadnje tople sončne žarke in se narava pobarva v mavrične barve.

Mala in Velika planina – Ko se nad gozdom odpre svet pašnikov in široki razgledi

Velika planina je čisto svoja zgodba.

Spodaj nekaj gozda, potem pa stopimo na odprte pašnike Gojške, Male in Velike planine. Pastirske koče, travniki in Kamniško-Savinjske Alpe v ozadju.

Jeseni se planina umiri in obarva v jesenske barve, spomladi pa se počasi prebuja iz zime. Če ujamemo lep dan, je odprtega sveta in sonca več kot dovolj.

Pa še koč je toliko, da se lahko na poti nazaj zelo resno lotimo preverjanja ponudbe 😉

Tudi na žafrane na Veliko planino je za it, ampak … pričakujte trume ljudi. Če želite mir, pozabite na žafrane.

Golica – S pomladnih narcis naravnost v zimo

Golica je znana po narcisah oziroma ključavnicah, ki spomladi pobelijo pobočja nad Planino pod Golico.

In prav zaradi njih smo šli tudi mi, čeprav je na jesen tudi čudovita.

Smo mislili, da bomo hodili med belimi travniki narcis, pa smo malo višje zakorakali v … sneg 😄

Od Koče na Golici se pot dvigne na odprto pobočje in greben, kjer se odprejo razgledi na Julijske Alpe, zahodne Karavanke in avstrijsko Koroško.

Za pomladni pohod krasna izbira – samo pomlad mora priti tudi do vrha 😉

Kape z rokavicami pa le imejte s seboj, “ga zna pih’nt 😉”.

Dovška Baba – Travnati vrhovi z razgledom na Julijce

Dovška Baba z Dovško Rožco je skoraj narejena za hribe v jeseni in pomladi.

Malo pod Planino Dovška Rožca se svet začne odpirat in razgledi se začnejo vrstit. Manjši vzpon nad planino nas čaka, preden dosežemo vrh, ki je tudi travnat.

Z ene strani Julijske Alpe, z druge Karavanke in Avstrija. In ko je lep dan, se prav nikamor ne mudi.

No, razen nazaj na štruklje 😉

Tudi pred kočo na Dovški Rožci je prijetno posedat.

Naša pot vodi “direkt u breg”, lahko pa si hojo olajšate in greste po cesti.

Kucelj na Čavnu in Mala gora – Pogret se na hrib in na klopci ljubezni pričakat sončni zahod

“Kam gremo, kam gremo? Nekam na sonce. Nekam na vrhove z razgledi.”

In smo šli 😄

Kucelj na Čavnu je bil cilj, Mala gora pa se je spremenila v čudovit dodatek pohodu.

Skozi Trnovski gozd se povzpnemo na odprto planoto, nato pa se začne tisti pravi razgledni del. Kucelj je travnat, pogled pa seže čez Vipavsko dolino in Kras vse do morja.

Mi smo se z Male gore vračali malo pred sončnim zahodom. In ja – če je namen dneva sonce in razgled, je težko zahtevati kaj več.

Vajnež – Babje poletje v Karavankah in Stol z občutkom kot, da je na dosegu roke

Odlična kombinacija! Če nas vprašate, se tale preriva med prvimi mesti za izbiro.

Mi smo ga obiskali oktobra. Toplo, sončno vreme, veter pa nas je čakal šele višje.

Na odprtem svetu Belške planote in Vajneža se pogled odpira na slovensko in avstrijsko stran Karavank. Jesenski pohod, ko si vesel vsakega sončnega žarka in vsake minute, preživete zgoraj.

Na vrhu zna burja malček svoje zobe pokazat, ampak nič zato. Posedat ali počivat se da tudi nižje pod vrhom. Razgledi se še ne skrijejo, burja pa se ne čuti.

Dokler zima ne pokaže svojih zob, je to čudovit razgledni pohod po travniških poteh.

Trupejevo poldne – Na razgledni greben nad Gornjesavsko dolino

Trupejevo poldne, opoldne 😄 Ravno takrat smo prispeli na vrh.

Pot iz Srednjega Vrha najprej vodi skozi gozd, višje pa se odpre gorski svet in razgledni greben.

In takrat postane jasno, zakaj je Trupejevo poldne med našimi predlogi. Pogledi proti Julijskim Alpam so tisti, zaradi katerih se splača priti na lep, jasen dan.

To je že daljša in bolj konkretna tura, zato jo pri pomladnih in jesenskih idejah prihranimo za obdobje brez snega.

Če se odpravite sredi oktobra, boste ujeli tudi zlate jesenske macesne med potjo.

Veliki vrh čez Ilovico, Šijo in Kofce – Razgledov za cel dan

Veliki vrh za #tavelike 😄

Mi seveda nismo šli po daljši poti. Čez Planino Ilovica, Planino Šija in Kofce smo si omislili krog, da se noge in tačke malo bolj razmigajo.

Takoj ko stopimo iz gozda na Ilovico, se začnejo odpirati razgledi na greben Košute. Nato sledijo pašniki, planine in na koncu še vzpon na Veliki vrh.

Z vrha pa 360 stopinj. Kamorkoli pogledamo, je paša za oči.

Tisti, ki greste samo do Kofc v planinsko kočo na štruklje, zamujate! Če je še kaj moči v nogah, stopite še malo višje do Velikega vrha. Ne bo vam žal.

Prepričajte se v galeriji slik, da je vredno vsakega koraka.

Vrh Korena – Skoraj dva tisoč metrov razgledov

Le streljaj iz Ljubljane in že smo na Krvavcu.

Od tam smo naredili krog čez Planino Koren, se povzpeli na Vrh Korena ter se čez Škrbino in Dolge njive vrnili proti Krvavcu.

Fantastični razgledi so tukaj glavni razlog za obisk. Višje se gibljemo po odprtem gorskem svetu, zato je to prava izbira za jasen dan.

Ampak pri skoraj 2000 metrih se s pomladjo in jesenjo ne hecamo. Tale pride na vrsto, ko so razmere že oziroma še kopne. Pot zna biti na nekaterih predelih precej poledenela.

V kolikor vam ni do toliko hoje, lahko pohajkujete kar po Krvavcu. Je tudi zelo prijetno, ko ni smučarske sezone.

Pogosta vprašanja (FAQ)

Zaključek

Spomladi in jeseni imamo včasih res preproste želje: nekam na sonce, malo v hribe in nekam, kjer se daleč vidi 😄

Zato imamo radi odprte kraške planote, travnate vrhove, pašnike in grebene. Od Slavnika, Vremščice in Čavna do Golice, Dovške Babe in razglednih vrhov visoko v Karavankah.

Nekateri pridejo na vrsto že zgodaj spomladi, drugi morajo počakati, da sneg skopni. Jeseni pa je zgodba obrnjena – višje vrhove počasi zamenjamo za nižje, kjer lahko sončne dni lovimo še dolgo v hladnejši del leta.

Glavno je, da sonce nekje je.

Mi ga bomo že našli 🐾☀️