Mogoče se sliši oguljeno, a prepričljivo obiskovanje hribov s psom deluje dobro na našo in voljo naših kosmatincev.
Pohodništvo je ne le odlična vadba za telo, je tudi način aktivnega preživljanja prostega časa s pasjim prijateljem.
Pes je odličen spremljevalec na tovrstnih potepanjih in zelo uživa v pohodih, zvokih in vonjih narave.
Ne pozabite, da je kondicijska priprava tako za vodnika kot za psa zelo pomembna. Pomembno je tudi, da poti ali vrhove izbirate glede na pasje kondicijske zmožnosti, situacije in njegovo starost ter zdravstveno stanje.
Pes mora biti vzgojen in poslušen, saj ga verjetno ne boste imeli ves čas na povodcu. Pred takim podvigom morate tako psa nujno naučiti odpoklica in se zavedati, da ne sme motiti ne drugih pohodnikov in ne divjih živali (osnove pasjega bontona). Tudi vi imate radi red in mir v svoji hiši …
Imejte s seboj dovolj vode, ki je namenjena izključno psu, da ne pride do dehidracije ali toplotnega udara. Pazite tudi na njegove tačke.
Vsekakor pa k svoji prvi pomoči dodajte tudi prvo pomoč za psa. Verjamite, bolje je, da jo nosite s seboj in je nikoli ne potrebujete kot obratno.
Čudovit pohod z Rogle do Lovrenških jezer. Sicer bolj “turističen” kot kot z Ribniškega Pohorja, a zato nič-manj zanimiv. Skozi celotno pot se nekaj dogaja.
Po krožni poti smo se podali. Po eni strani (“vzhodni”) gor in drugi strani (“zahodni”) nazaj.
Tri štiri zdaj in hop do Črnega jezera na Pohorju od sv. Treh Kraljev.
Uradna pot vodi od cerkvice sv. Treh Kraljev, kjer so smerne table… Urškina pot.
Mi smo šli malo iz poti 🙂
Je malo nakazovalo že v dolini, pa smo vseeno vzeli pot pod noge proti cerkvici sv. Primož in Felician.
Večerni razgledi in nevihtni oblaki…
Nevihti smo ušli !
Bilo je čudovito.
Med oljčne nasade in na razglednik Nedomišje na otoku Cres. Razgled se odpre na Kovačine, Pernat in istrski polotok.
Na povratku kopanje na divji plaži in zvečer doolg sprehod ob sončnem zahodu.
Vajnež (Weinasch) in babje poletje. Odlična kombinacija!
Oktober, toplo, sončno vreme in veter le na vrhu Belške planote. Na Vajnežu (2104nm). Na vrhu nad naseldbino Ajdna, kamor smo se podali zlato in srebro iskat 😉
Z vrha, z Vajneža, je čudovit razgled na slovensko in avstrijsko stran. Na čudovite gore….
Pristovški Storžič (Kärntner Storschitz) krožna pot s prelaza Jezerski vrh (državna meja).
Smo bili zgodnji, ker je vreme nekaj muhasto zadnje čase…
Začeli smo pot v soncu, proti vrhu se je pokazalo malček megle in na vrhu en kup “grozečih” oblakov.
Smo jo na hitro popihali v dolino predno se je stemnilo in ulilo kot iz škafa…
Tokrat smo pohajkovali po krožni poti skozi divjo Pokljuško sotesko in skočili do smučišča Zatrnik.
Pokljuška soteska, z naravnimi jamami, okni, luknjami in tesnimi prehodi, ki jih je ustvarila ledeniška voda, je prijeten kraj za pohajkovanje in raziskovanje.
Soteska Pekel s svojimi čudovitimi slapovi. Krožna pot skozi sotesko, vzpon do slapov in krožni povratek čez Pristavo.
Odlična izbira v času vročine. Voda ves čas ob poti in nepogrešljiva osvežitev v tolmunčku 5. slapu.
Ko je vročina prehuda sta sprehod po gozdu in pasje kopanje v hladni vodi odlična izbira.
Koča v Krnici in šmoren nepogrešljiv dodatek.
Tudi pasja banda je dobila svoje priboljške, več njih 😉
Odlično izkoriščeno sobotno dopoldne!
Letos lovimo sončne dni bolj po redko. Enega smo le ujeli in se podali na pohod od EKO – lovske koče na Vojkovem do cerkvice Sv. Hieronim ter skočili na Nanos.
Za nekaj dni smo prehiteli Ultra Trail Vipava, a so bile označbe že postavljene.
Sonček, rožce, razgledi na Vipavsko dolino… Videlo se je vse do Triglava.
Vojkova koča je bila še v obnovi, vendar so oskrbniki vseeno poskrbeli za malico in pijačo pohodnikov.
Z Gradiškega jezera proti Mohorjevem hribu do cerkvice Sveti Mohor. Spomladanska idila, polna zvončkov, kronc, žafranov, trobentic,…
Tudi sonca, oblakov in dežja ni manjkalo na 3 urnem potepanju po gozdu in hribčkih.
Da Klemenča jama in Koča na Klemenčo jamo pod Ojstrico ni bila prehitro in prelahko dosegljiva, se je pohajkovanje pričelo pri Eko hiši Na razpotju.
Planiran povratek na Planinski dom v Logarski dolini je bila prava odločitev.
Štrudelj je bil odličen!
Krajinski park Robanov kot, obdan z Ojstrico, Križevnikom in Raduho, v družbi dežnih kapljic in meglic…
Ravno prava osvežitev v vročih poletnih dneh.
Na poti so družbo delale kravice, ki so jih ravno gnali s pašnikov.
Pot je nezahtevna in pelje po široki gozdni poti mimo pašnikov, ob ledeniški moreni.
Kratek postanek na planini in hitro smo pohiteli nazaj, da nas ni ujela noč.
Ko ozeleni Velika planina, zaselke pastirskih koč obda Divji klinček, Rigelj, Encijan, Alpska mastnica, … in imamo pravi raj na zemlji.
Pot od Kranjskega raka smo prevozili po novi asfaltirani cesti. Čez Gojško planino smo se podali na Malo in Veliko planino. Pozajtrkovali na Zelenem robu in pozirali na Gradišču.
Na povratku smo, morali, preveriti ponudbo v vseh kočah ob poti 😉
Vošca, posuta s telohi v maju. Pravo presenečenje!
Ruševina je na vrhu za seboj pustila le še zid, ki spominja nanekdanji pastirski stan.
Panorama Julijcev in Karavank ostaja nepozabna. Prava paša za oči.
Tokrat krožna pot na Sabotin. S krajšimi postanki.
Po južni smeri smo se odpravili do ruševin cerkvice Svetega Valentina in se po greben “povzpeli” na Sabotin.
Vračali smo se po severni smeri mimo koče in muzeja na prostem.
Za zaključek smo pokukali še pod Solkanski most.
