Da Klemenča jama in Koča na Klemenčo jamo pod Ojstrico ni bila prehitro in prelahko dosegljiva, se je pohajkovanje pričelo pri Eko hiši Na razpotju.
Planiran povratek na Planinski dom v Logarski dolini je bila prava odločitev.
Štrudelj je bil odličen!
Krajinski park Robanov kot, obdan z Ojstrico, Križevnikom in Raduho, v družbi dežnih kapljic in meglic…
Ravno prava osvežitev v vročih poletnih dneh.
Na poti so družbo delale kravice, ki so jih ravno gnali s pašnikov.
Pot je nezahtevna in pelje po široki gozdni poti mimo pašnikov, ob ledeniški moreni.
Kratek postanek na planini in hitro smo pohiteli nazaj, da nas ni ujela noč.
Ko ozeleni Velika planina, zaselke pastirskih koč obda Divji klinček, Rigelj, Encijan, Alpska mastnica, … in imamo pravi raj na zemlji.
Pot od Kranjskega raka smo prevozili po novi asfaltirani cesti. Čez Gojško planino smo se podali na Malo in Veliko planino. Pozajtrkovali na Zelenem robu in pozirali na Gradišču.
Na povratku smo, morali, preveriti ponudbo v vseh kočah ob poti 😉
Smokuški vrh mimo cerkvice Svetega Petra na Gori in Sankaške koče.
Pol poti v vijoličnem resju, žafranih in telohu, pol pobeljene s snegom.
Ravno pravi čas smo ušli snežni nevihti…
Ko se skrijemo v gozd, da bi bilo hladneje. Pa ni 🙂
Brežniške peči ne ponudijo sence, ki bi shladila.
Pot nas je vodila po grebenu na Mali vrh in Gosjak.
Le streljaj iz Ljubljane, le krog okoli Krvavca in že smo skoraj na vrhu.
Čez planino Koren, na Vrh Korena, čez Škrbino na Dolge njive in zaslužen počitek na Krvavški plaži.
Zasluženo.
Pa smo jih ujeli, še zadnje trenutke žarečih jesenskih macesnov.
Tudi na okus snega smo prišli, pod Križevnikom smo ga imeli celo do gležnjev.
Tolsti vrh in pragozd … in hitro stopiš, in hitro skriješ prste v rokavice, in hitro jo nato popihaš nazaj v dolino, da te ne napere…
Smo lovili sončne žarke. Tam nekje, za oblaki so se svetlikali. Kriška gora je ponudila ravno prav gibanja za oblačno, sobotno popoldne.
Vsak vrh je dosegljiv, če le ne prenehaš …
Začelo se je s pohodom, nato se je hrib postavil navzgor.
Odkrivali smo prelepe razglede vse do izvira pod Bašeljskim sedlom in Kališča. Odlična izbira!
“Še bl žwo, bl n’ro, bl na poskok.” Hmm, lahko se pasji kosmatinec heca, ki ima pogon na vse štiri. Dobrča je kar dobra vaja za grizenje kolen.
Prelepa panorama, dobra hrana in pijača premamijo človeka. Široki pašniki osrečijo srčke naših kosmatinov. Menina planina!
Ko severnik na Veliki Poljani zabrije, pohitimo, da se v koči čimpreje okrepimo. Naša pasja sreča ne pozabi ves čas s seboj nosit drva.
No, pa gremo. Eno tako, malo bolj resno 🙂 Tako zelo resno, da je kosmatinec drva do koče nosil (je tako pisalo na tabli ;)).
