Mogoče se sliši oguljeno, a prepričljivo obiskovanje hribov s psom deluje dobro na našo in voljo naših kosmatincev.
Pohodništvo je ne le odlična vadba za telo, je tudi način aktivnega preživljanja prostega časa s pasjim prijateljem.
Pes je odličen spremljevalec na tovrstnih potepanjih in zelo uživa v pohodih, zvokih in vonjih narave.
Ne pozabite, da je kondicijska priprava tako za vodnika kot za psa zelo pomembna. Pomembno je tudi, da poti ali vrhove izbirate glede na pasje kondicijske zmožnosti, situacije in njegovo starost ter zdravstveno stanje.
Pes mora biti vzgojen in poslušen, saj ga verjetno ne boste imeli ves čas na povodcu. Pred takim podvigom morate tako psa nujno naučiti odpoklica in se zavedati, da ne sme motiti ne drugih pohodnikov in ne divjih živali (osnove pasjega bontona). Tudi vi imate radi red in mir v svoji hiši …
Imejte s seboj dovolj vode, ki je namenjena izključno psu, da ne pride do dehidracije ali toplotnega udara. Pazite tudi na njegove tačke.
Vsekakor pa k svoji prvi pomoči dodajte tudi prvo pomoč za psa. Verjamite, bolje je, da jo nosite s seboj in je nikoli ne potrebujete kot obratno.
Da Klemenča jama in Koča na Klemenčo jamo pod Ojstrico ni bila prehitro in prelahko dosegljiva, se je pohajkovanje pričelo pri Eko hiši Na razpotju.
Planiran povratek na Planinski dom v Logarski dolini je bila prava odločitev.
Štrudelj je bil odličen!
Krajinski park Robanov kot, obdan z Ojstrico, Križevnikom in Raduho, v družbi dežnih kapljic in meglic…
Ravno prava osvežitev v vročih poletnih dneh.
Na poti so družbo delale kravice, ki so jih ravno gnali s pašnikov.
Pot je nezahtevna in pelje po široki gozdni poti mimo pašnikov, ob ledeniški moreni.
Kratek postanek na planini in hitro smo pohiteli nazaj, da nas ni ujela noč.
Ko ozeleni Velika planina, zaselke pastirskih koč obda Divji klinček, Rigelj, Encijan, Alpska mastnica, … in imamo pravi raj na zemlji.
Pot od Kranjskega raka smo prevozili po novi asfaltirani cesti. Čez Gojško planino smo se podali na Malo in Veliko planino. Pozajtrkovali na Zelenem robu in pozirali na Gradišču.
Na povratku smo, morali, preveriti ponudbo v vseh kočah ob poti 😉
Vošca, posuta s telohi v maju. Pravo presenečenje!
Ruševina je na vrhu za seboj pustila le še zid, ki spominja nanekdanji pastirski stan.
Panorama Julijcev in Karavank ostaja nepozabna. Prava paša za oči.
Tokrat krožna pot na Sabotin. S krajšimi postanki.
Po južni smeri smo se odpravili do ruševin cerkvice Svetega Valentina in se po greben “povzpeli” na Sabotin.
Vračali smo se po severni smeri mimo koče in muzeja na prostem.
Za zaključek smo pokukali še pod Solkanski most.
Gradiška Tura po skalovju (težja) ali pohodna pot na smeri Plaz? Hmm, obe sta dobri izbiri.
Prva gre ob Otmarjevi smeri kjer se grizejo kolena. Druga, za hojo precej prijetnejša, pa je primerna tudi za pasje prijatelje.
Kdor ima željo po plezanju, je v Gradišču toliko izbire, da vam ne bo dolgčas 😉
Kratko, vendar sladko… nas je pot vodila skozi gozd. Iz Gradišča nad Vipavo smo se odpravili do cerkvice Sv. Nikolaj pod Nanosom.
Sprehodili smo se po in ob meliščih vse do cerkvice, posvečene Sv. Miklavžu. Cerkev je prav prikupno skrita pod nanoškim skalovjem.
Zimski dan. Ravno pravi za Kucelj na Čavnu in Malo goro skozi Trnovski gozd. Razgledi na Vipavsko dolino so kar klicali po obisku.
Nekaj urni pohod s psom po hribih, malica na vrhu in sončni zahod na klopci ljubezni.
Šele po mraku smo se odpeljali v dolino. Odlična ideja za celodnevni izlet.
Sveta Trojica nad Trnjem oz. Pivško dolino.
V soncu, burji in zimskih temperaturah skozi gozd smo se podali. Povratek smo zaokrožili mimo Petelinjskega jezera.
Pot ni zahtevna. Od parka do vrha vodi skozi gozd kjer smo stopicali tako po skoraj spomladanski poti kot blatu in snegu.
Petelinjsko jezero smo ovekovečili v sončnem zahodu, skoraj 😉
Ribniško Pohorje naju je kar dobro sprehodilo…
Na Ribniški koči naju je čakal ležalnik in okrepčilo. Tudi posončila sva se dobro…
Pot sva nadaljevala na Črni vrh, na najvišjo panoramo Ribniškega Pohorja.
Hop hop, hitro vstat in pot pod noge… Čez Jezerski vrh na Ribniško jezero in Lovrenška jezera.
Na Jezerskem vrhu (Ribniški vrh) je razgled pri spomeniku NOB fantastičen. Ribniško Pohorje na dlani…
Pot je razgibana, vendar ni naporna. Nadobudni s seboj prinesejo tudi “korbce” za sivko in brusnice…
Na izlet ali v hribe? Premigat noge in tačke, ane? Potočka zijalka s podaljškom na Govco (Olševa) tokrat.
Krožna pot se začne na razgledni točki pri cerkvici Sv. Duha.
Oblačno vreme in megla se sicer postavita na razgled, a naš pasji junak pridno rešuje zadrege 😉
Impresivni razgledi, skale, obdane z macesni. Pod njimi travica, kot bi jo nekdo pridno kosil. Navdušenja nemalo…
3, 4, zdaj in gremo. Ajdna ponudi razgled, Valvasorjev dom pod Stolom zasluženo kosilo.
Iz Završnice smo krenili skozi gozd in po kamniti vlaki nadaljevali do Valvasorja. Še skok na Ajdno in povratek na Valvasorjevo kosilo.
Bograč in jota sta bila odlična.
Vroče, o hudo vroče bo. 30+ stopinj. Nekam kjer je ob poti voda, da se pes lahko ohladi.
Iz Trnovca vodi gost gozd na Dom na Govejku.
Hladna voda je ob poti, zmaga! Seveda podaljšamo do cerkvice na Osolniku.
Iz Nemilj, skozi gost, zelen gozd, med borovničevje na Jamnik. Cerkev sveti Primož in Felicijan ponudi odličen razgled na dolino.
Travniki ob poti so bili polni rož’c, metuljev, čebel in zelenih razgledov.
Pravi raj za dušo.
Smokuški vrh mimo cerkvice Svetega Petra na Gori in Sankaške koče.
Pol poti v vijoličnem resju, žafranih in telohu, pol pobeljene s snegom.
Ravno pravi čas smo ušli snežni nevihti…