Na zelene travnike, posute s cvetjem, in razgled na gorske verige smo se odpravili. A je Vošca presenetila. Obarvana je bila oranžno-rjavo in nad Srednjim vrhom ponudila zaplate teloha.

Hmm, ponavadi se odpravimo na narcise pod Golico ali pa žafrane na Veliko planino… Na zaplate teloha? Je, bilo je pravo presenečenje.

Iz Srednjega vrha smo se obrnili od Trupejevega poldneva. Malček popešačili po cesti in se čez travnik odpravili v gozd. Na Vošco se lahko odpravite tudi od Srnjaka.

Nekje na sredini poti so nas pričakale oranžno-rjave barve in prvi telohi. Ko smo prečili cesto, nekje na polovici poti (ja, direkt v breg ;)), smo naleteli na hrib, posut s telohom. Za gozdno mejo smo stopili v zaplato snega. V njej pustili prve stopinje.

Takoj iz gozda, se odpre prvi pogled na Vošco in ostanke ruševine pastirskega stanu. Ruševina je za seboj pustila le še zid, ki spominja nanjo. O oknu pastirskega stanu ni več sledu.

Še korak ali dva in… Julijske Alpe in Karavanke so na dlani. Čas za počitek in uživanje v razgledih smo si priviščili še v zadnjih sončnih žarkih.