Vajnež (Weinasch) in babje poletje. Odlična kombinacija!
Oktober, toplo, sončno vreme in veter le na vrhu Belške planote. Na Vajnežu (2104nm). Na vrhu nad naseldbino Ajdna, kamor smo se podali zlato in srebro iskat 😉
Z vrha, z Vajneža, je čudovit razgled na slovensko in avstrijsko stran. Na čudovite gore….
Pristovški Storžič (Kärntner Storschitz) krožna pot s prelaza Jezerski vrh (državna meja).
Smo bili zgodnji, ker je vreme nekaj muhasto zadnje čase…
Začeli smo pot v soncu, proti vrhu se je pokazalo malček megle in na vrhu en kup “grozečih” oblakov.
Smo jo na hitro popihali v dolino predno se je stemnilo in ulilo kot iz škafa…
Vošca, posuta s telohi v maju. Pravo presenečenje!
Ruševina je na vrhu za seboj pustila le še zid, ki spominja nanekdanji pastirski stan.
Panorama Julijcev in Karavank ostaja nepozabna. Prava paša za oči.
Na izlet ali v hribe? Premigat noge in tačke, ane? Potočka zijalka s podaljškom na Govco (Olševa) tokrat.
Krožna pot se začne na razgledni točki pri cerkvici Sv. Duha.
Oblačno vreme in megla se sicer postavita na razgled, a naš pasji junak pridno rešuje zadrege 😉
Impresivni razgledi, skale, obdane z macesni. Pod njimi travica, kot bi jo nekdo pridno kosil. Navdušenja nemalo…
3, 4, zdaj in gremo. Ajdna ponudi razgled, Valvasorjev dom pod Stolom zasluženo kosilo.
Iz Završnice smo krenili skozi gozd in po kamniti vlaki nadaljevali do Valvasorja. Še skok na Ajdno in povratek na Valvasorjevo kosilo.
Bograč in jota sta bila odlična.
Planina Stamare v jutranjem hladu in razgled nad kočo Neža.
Javorniški Rovt je privabil z narcisami, tik ob Domu Pristava.
Tudi na žlico je pasalo…
Spomladi Planino pod Golico in okoliške hribčke pobelijo narcise.
Praznične prvomajske dni smo tako občudovali belo-vijolične razglede na poti proti Pristavi in Španovem vrhu.
Čez Smokuško planino, mimo Tinčkove koče (koča pri izviru Završnice) med žareče, jesenske macesne. Pot nas je peljala proti sedlu Šija, kjer smo nadaljevali proti Vrtači.
Žareče rumeni in nekaj zelenih macesnov je mavrično obarvalo našo pot.
Smo šli, na eno “ta hitro”, se sprehodit,… pa si je kucl premislil in se pokonci postavil.
Fantastična pot, fantastični razgledi, fantastična družba.
Ena boljših hribovskih izbir!
Trupejevo poldne, opoldne.
Iz Srednjega vrha skozi macesnov gozd na Trupejevo poldne.
Povratek čez greben in odlično kosilo med prašički v koči.
Čudovito izkoriščen dan!
Veliki vrh za #tavelike.
Ah, pa no, ne direktna. Mogoče prej še zaviješ na Šijo in Ilovico.
Rrazgled iz Velikega vrha, 360 stopinj paše za oči…
Za zaključek štruklji v Planinski koči na Kofcah.
Eni gredo po cesti, drugi #direktubreg. Kdor nima v glavi ima pa v nogah.
Planina Dovška Rožca je bil prvi postanek, kjer smo se okrepčali. Še skok naprej in bili smo na Dovški Babi.
Še en odlično izkoriščen dan z zaključkom ob jezeru Kreda in štruklji v Kovinarski koči.
Julij.
Šli smo v hribe in pristali nekje med zemljo in nebom.
Čudovita Košutica, pod njo Planina Korošica. Fantastičen razgled na prelaz Ljubelj.
Veter je hladno bril skozi kosti. Ni bilo heca brez kape in rokavic.
“Imate bunde in kape? Čez Veliko Kladivo se megla podi in hladno je,” so rekli.
Nismo se pustili. Čez planino Pungart in Šijo smo se odpravili do vrha. Vmes srečali kravice in tole je čakalo na vrhu…
Žalostno bledične ali ljubezensko brezčutne narcise (ključavnice) so pobelile poljane Planine pod Golico. Čudovite so!
Proti Veliki Golici smo stopili in iz pomladi v zimo na sneg stopili.
Na Roblek bom ošel, bom lju’bco sabo vzel. Tam, kjer živi star pastir, užival bom z ljub’co gorski mir… (Avsenik).
Gaženje po aprilskem snegu skoraj iz doline. Na Roblekov dom na Begunjščico nas je pripeljal.
Jesenska mavrica na Zelenici s prvimi snežinkami.
Iz zelene v rjavo, nato v rumeno se zlijejo barve. Nagajivo se primeša tudi bela, tako malo, le za okus 🙂
Sem bil malček preveč razigran… Je krava (za)mukala in se mama prašička (raz)jezila. Dobro, da sem bil hiter :O)
Planina Prevala in planina Planinca tokrat 🙂
