Sva čakala… Celo noč sva ga čakala na pasji sprehod, da narediva prve stopinje, takoj zjutraj, v cel sneg na poti na Rašico.
Na začetku poti so naju sicer že prehiteli prvi sprehajalci, a niso šli daleč. Le nekaj sto metrov. Potem sva hitro prišla do čisto nedotaknjenega snega.
Seveda so bile sveže gazi nujno opravilo in slike angelčkov umetniški pridih 😉 Angelčki so bili človeški, pasji pa, hm, … no, nekaj je vsekakor bilo, … kaj pa je to bilo, pa nisva bila popolnoma prepričana.
Še kakšna snežinka ali dve in jutro je bilo popolno. Ko so snežinke ponehale, sva jih stresla iz drevesa in snežna idila je bila spet tu.
