Kako pes okuša, pasji okusOkus je, poleg pasjega vonja, en najzgodnejših čutil, ki se pričnejo razvijati in delovati za potrebe preživetja psa. Pes okuša okus sladkega, kislega, grenkega, umami (mesni okus), in ima močno razvite brbončice za vodo. Slan okus ne zazna najbolje.

Pri mladičku, se zdi, da ima občutek le za dotik in vonj, saj za razvoj in izostritev okusa potrebuje nekaj več tednov.

Kot človek, tudi pes, okuša z receptorji, ki jih imenujemo brbončice. Te se nahajajo v majhnih izboklinah na zgornji površini jezika. Nekaj jih obstaja tudi na zgornjem mehkem delu ust; “nebu”, in na hrbtnem oziroma zadnjem delu ustne votline.

Kako močen je pasji okus

Občutljivost okusa je odvisna od števila in vrste brbončic, ki jih ima določeno bitje.

Človek, tokrat, za razliko od vonja in sluha, premaga psa v ocenjevanju okusov. Človeški jezik premore kar 8-10.000 brbončic, pasji pa le okoli 1.700.
Za primerjavo lahko povemo, da ima maček 470 in kokoš le 30 brbončic. Prašič, na drugi strani, se ponaša s 14.000-imi in krava celo z okoli 25.000 burbončicami.

Načeloma velja, da imajo rastlinojede živali večje število receptorjev za okus kot mesojede. Rastlinojede živali morajo namreč neprestano analizirati sestavine rastlin, da bi se izognile zaužitju toksičnih.

Katere okuse prepozna pes

Človeške brbončice ustrezajo za prepoznavanje okusov kot je sladko, slano, kislo, grenko in umami (mesni okus). Pes, za razliko od človeka, nima okusa za slano visoko razvitega, ima pa močno razvite brbončice za vodo.

Pes, ker izhajaj iz zveri in se je v divjini prehranjeval predvsem z mesom, je s tem zadostili količinske potrebe po soli. Tako ni imel potrebe po visoko razvitem okusu za slano.

Na drugi strani ima, močneje kot človek, razvite okušalne receptorje za meso in maščobe. To mu, kot vsejedcu, nalaga večji apetit po mesu oziroma prehrani, ki vsebuje meso ali njegovo aromo (aminokisline kot je okus mesa ali sira).
Brbončice za okus mesnosti so razpršene po vrhu njegovega jezika, predvsem v prednjih dveh tretjinah.

Ker pes ne mara grenkih okusov (ti načeloma vsebujejojo prisotnost toksinov), lahko s pomočjo grenkih razpršil in gelov pripomoremo, da ne grize pohištva ali drugih predmetov. Ti vsebujejo grenčice ali snovi vroče paprike, ki psu niso po godu.

Da bi preprečevanje nezaželenega žvečenja ne bilo tako preprosto, se brbončice za grenak okus pri psu nahajajo na skrajni zadnji tretjini pasjega jezika.
To pomeni, da pes hitrega »obliza« ali pri hitro pogoltneni vsebini, ne bo zaznal grenkobe. Od žvečenja ga bo odvrnilo le, če bo grenko sestavino nekaj časa žvečil in s tem tudi zaznal neprijeten okus.

Pes ima tudi brbončice tudi za vodo, kar deli z mačkami in tudi drugimi živalmi. Človek le-teh ne premore.
Okus mu je na voljo na konici jezika in se močneje aktivira, ko zaužije slano hrano. Takrat mu je voda veliko okusnejša kot navadno.

Občutek užitka ali gnusa, katerima okus služi, pomenita psu preživetje.

Lahko omenimo tudi, da pes pod sladko prepozna »hitro« energijo (ogljikove hidrate, sadne sladkorje,…). Ti so energetsko bogati in nekateri celo zanj nevarni.

Tukaj si lahko pogledate seznam Psu toksične in nevarne hrane.

Združena pasji voh in pasji okus

Pasji okus in vonjZaradi “slabše” razvitega okusa, pes hrano prepoznava predvsem preko različnih vonjev.

Njegov impresivni voh je približno 1 milijon-krat močnejši od človeškega. Ne samo, da s tem lahko prebere manjše nianse različnih vonjev, mu ta občutek, verjetno, pomeni več kot ga prikrajšajo šibkejše brbončice.

Kot je znano pes »potunka« svoj nos v vsemogoče kar »diši«. Šele, ko pes pogoltne najdeno vsebino, ugotovi ali mu je vsebnost všeč ali ne.
Teksturo in okus prepozna šele po nekaj ugrizih in tako lahko njegov zvedav nos večkrat pripelje do prebavnih motenj ali celo katere od prenosljivih bolezni.

S svojim nosom nam pes tako pove, da je pomembno njegov smrček skrbno nadzorovati in paziti kam in kdaj ga »potunka«.

Zanimiv video, kako pes pije vodo, lahko pogledate spodaj

Deli s prijatelji preko: