Pasji voh predstavlja psu to, kar človeku predstavlja vid. Pasji nos tako prepoznava in spremlja svet ter dogajanje v njem preko vonjav. Je najmočnejše pasje čutilo.
V trenutkih, ko pes strmi v nek objekt ali osebo, bistvene informacije o njem pridobiva s prepoznavanjem vonjev in ne vidom.
Ko vidite pse strmeti drug v drugega, med njimi že poteka komunikacija, ki je nam, ljudem, nerazumljiva, saj njena osnova leži v identifikaciji vonjev.
Pasji nos in njegova mogočnost
Vsekakor velikost in dolžina pasjega nosu vplivata na kakovost in zajem vonjav v okolici. Površino okolice, ki jo pes (za)vonja, še z najmanjšim nosom, je veliko večja kot to zmore človeški nos.
V pasjih možganih je del, ki je specializiran za identifikacijo vonjev, ki 40-krat večji od človeškega.
Ocenjeno je, da psi lahko prepoznajo vonj nekje v povprečju do 10.000-krat bolje kot človek.
Tako, na primer, ko človek vstopi v sobo in vidi na kavču ležati osebo pokrito z odejo, pes to prepozna preko vonja. Z vohom zazna prostor, kavč, odejo in »dišeče« noge lastnika. Tako pes ve, kje se lastnik nahaja in kaj počne, ne da bi ga moral pri tem videti.
Usposobljeni psi zaznajo mamila, pogrešane osebe, orožje in nenazadnje tudi bolezni. S tem dobimo tudi odgovor, zakaj jim ni potrebno stvari okusiti.
Zanimivo je, da bolezen raka in povečanje krvnega sladkorja psi zaznajo v začetnih fazah, saj imajo bolezni “popolnoma svoj vonj”.
Znanstveniki in zdravniki celo poskušajo razviti test na podlagi katerega bi preko izdihanega zraka lahko ugotovili bolezen raka in se tako približali učinkovitosti pasjega voha.
Poleg drugačnega načina zaznave in obdelave vonja, ki je značilen za pse, je sposobnost tega zaznavanja odvisna tudi od števila receptorjev.
| Pasma | Število receptorjev |
|---|---|
| Človek | 5-6 milijonov |
| Jazbečar | 125 milijonov |
| Fox Terrier | 147 milijonov |
| Beagle | 225 milijonov |
| Nemški ovčar | 225 milijonov |
| Bloodhound | 300 milijonov |
Kako pes (pre)pozna osebo?
Alexandra Horowitz, na podlagi raziskav v svoji knjigi (Inside of a Dog) piše, da, človek lahko opazi ali je v kavni skodelici žlička sladkorja ali ne, medtem, ko pes zazna žličko sladkorja v milijonti galoni litra vode.
Drugi znanstveniki radi uporabijo prispodobo gnilega jabolka, ki ga pes zazna v 2 milijonih sodov.
S tem dobimo odgovor tudi na vprašanje, kako pes zazna svojega lastnika?
V še tako ekstremnem trudu, da bi s pomočjo velikih količin mila in parfumov ali deodorantov prekrili svoj vonj, se pred pasjim nosom ne moremo skriti.
Vsak človek ima namreč edinstven vonj, ki psu služi kot prstni odtis za ugotavljanje identitete.
Alexandra Horowitz je v svoji knjigi zapisala, da je človeška pazduha ena izmed najbolj mogočnih virov vonjav. Dih je mešana melodija vonjav in vonj spolovil, ki ves čas preplavljajo prostor.
Naš največji organ, koža, je prekrita z znojnicami in lojnicami, ki ves čas izločajo tekočine in olja, s čimer oddajamo prepoznavne in specifične vonje samo nam lastne.
Ko se dotaknemo predmeta, na njem pustimo nekaj sebe in s tem svoj podpis, ki ga naš pes z veseljem prepozna.
Kaj pa prepoznavanje čustev?
Raziskave kažejo, da je precej verjetno, da psi lahko (za)vohajo strah, tesnobo, celo žalost.
Ob nastopu teh čustev človek namreč proizvaja različne hormone, ki jih, določene, lahko zazna tudi sam, pasjemu nosu pa, seveda, ne ostanejo skrite.
Poleg tega strah ali anksioznost pogosto spremljata povečano bitje srca in krvni pretok, ki pošljeta pasjemu nosu dodatno prepoznavno signalizacijo telesnih kemikalij na površino kože.
Poskus, da bi prikrili svoje močne občutke s priložnostnim nasmehom, lahko pretenta le naše »človeške« prijatelje, naših kosmatincev gotovo ne.