Zakoreninjena misel, da pes »mora« jesti in glodati kosti, izhaja iz časov, ko so bili psom namenjeni le ostanki. V tistih časih je bilo, tako za pse kot ljudi, meso »nedeljski« priboljšek. Kosti za psa so bile tako njegov osnovni obrok.
Pes ni dobival mesnega obroka ali imel uravnotežene prehrane s katero bi zaužil vse potrebne elemente za zdravo rast in razvoj.
“Zmazal” je vse kar prišlo pod gobček, še posebej, če je dišalo in imelo okus po mesu.
Glodanje, žvečenje surove kosti in pasje zdravje
Surova kost je močen vir kalcija in fosforja, ki sta ključnega pomena za normalno rast in razvoj psa.
Kalcij igra pomembno vlogo pri mineralizaciji (trdnosti) zob in kosti ter strukturi sklepov. Je bistvenega pomena za mišično krčenje v telesu, vključno s srčno mišico in široko paleto metaboličnih procesov.
Hrustanec v surovih kosteh je naravni glukozamin in hondroitin sulfat, ki preprečuje artritis.
Kostni mozek in drugi minerali v surovi kosti so bistvenega pomena za zdravje kosti psa.
Z glodanjem in žvečenjem surove kosti si tako pes krepi in masira dlesni ter delno očisti zobovje ostankov hrane in preprečuje nastanek zobnega kamna.
Nastanek zobnih oblog povzroči slab zadah in vnetje dlesni, kar pripelje do obiska veterinarja.
Varno žvečenje in glodanje surove kosti
Glodanje in žvečenje kosti je psu varno vse dokler ne pride do zloma zoba, poškodbe koreninskega kanala, rane ali ureznine v ustni votlini in na jeziku ali sluznici.
Ob žvečenju obstaja tudi nevarnost, da drobec kosti, ki se je med žvečenjem okrušil, psa zaduši ali mu predre katerega od notranjih organov.
Prevelika količina zaužitih kosti lahko povzroči trdo blato in posledično zaprtje. Kostni mozek celo lahko povzroči drisko pri psu.
Ob teh dejstvih je mogoče pametno razmisliti o nadomestkih za žvečenje namesto surove kosti za psa.
Primerna velikosti in vrsta kosti za psa
Piščančje, majhne svinjske in goveje “T” kosti so večinoma krivci za ogrožanje varnosti pasjega zdravja. Te kosti so krhke in se rade drobijo ali hitro zlomijo.
Tudi kuhane kosti niso primerne za pse.
S kuhanjem se naravni kalcij skorajda izniči, hkrati pa kost postane bolj krhka in se drobi (koničasti delčki).
Če že, je pomembno, da se psu izbereprimerno vrsto, obliko in velikost kosti, ki mora biti večja od dolžine njegovega gobca. Na drugi strani ne sme biti prevelika ali pretrda, da si pes nebi zlomil zob.
Velike pasme psov, kot so labradorci, dobermani, nemški ovčarji, itd, potrebujejo dovolj veliko kost, da je hitro ne pogoltnejo (npr. goveja/jagenčkova krača, govej/jagenčkov vrat, večja rebra, velike svinjske kosti, ipd.).
Psu ponudimo kost za glodanje in žvečenje 1x tedensko
Po prvih nekaj tednih glodanja kosti, kuhane na vodi, se psa počasi začne uvajati na surove kosti.
Najboljši čas za tako glodanje je po obroku, ko je pes levji del obroka že zaužil in tako ne bo hlastal in slastno požiral ponujene kosti.
Psu se kost po 10 do 15 minutah glodanja odmakne oziroma zamenja za drug majhen prigrizek (vedenjsko vprašanje…), se jo opere in shrani v hladilniku do največ 4 dni.
V kolikor se odločite svojega ljubljenčka razveseliti s kostjo poskrbite, da imate njegovo glodanje ves čas pod nadzorom.
Psa nikoli ne puščajte samega s kostjo!
Mogoče je pametno razmisliti o nadomestkih za žvečenje (kosti za žvečenje, goveji kite in goltanci, pasje žvečilke, …). Ne glede na odločitev pa imajo tako surove kosti kot nadomestki za žvečenje svoje prednosti in pomanjkljivosti…