Dobrodošli v zbirki galerij “S psom v hribe”, kjer najdete ideje za pohodništvo, nove razgledne točke, planine in potepanja v naravi z vašim psom.
Mogoče se sliši oguljeno, a obiskovanje hribov s psom prepričljivo deluje dobro na našo in voljo naših kosmatincev. Pohodništvo je ne le odlična vadba za telo, je tudi način aktivnega preživljanja prostega časa s pasjim prijateljem.
Pes je odličen spremljevalec na tovrstnih potepanjih in zelo uživa v pohodih, zvokih in vonjih narave.
Ta blog združuje fotogalerije, kratke zapise in navdihe za aktivno preživljanje časa v hribih, gorah in naravi, kjer so naši štirinožni spremljevalci vedno dobrodošli. Namenjen vsem, ki radi hodite v hribe s psom, raziskujete nove pohodniške poti, združujete fotografijo, naravo in pasje dogodivščine.
Ne pozabite, da je kondicijska priprava tako za vodnika kot za psa zelo pomembna. Pomembno je tudi, da poti ali vrhove izbirate glede na pasje kondicijske zmožnosti, situacije in njegovo starost ter zdravstveno stanje.
Vedno poskrbite za dovolj vode (toplotni udar), osnovnoprvo pomoč za psa in vodnika, nadzor nad psom in spoštovanje drugih pohodnikov.
Pes mora biti vzgojen in poslušen, saj ga verjetno ne boste imeli ves čas na povodcu. Pred takim podvigom morate psa nujno naučiti odpoklica in se zavedati, da ne sme motiti ne drugih pohodnikov in ne divjih živali (osnove pasjega bontona). Tudi vi imate radi red in mir v svoji hiši …
Gradiška Tura po skalovju (težja) ali pohodna pot na smeri Plaz? Hmm, obe sta dobri izbiri.
Prva gre ob Otmarjevi smeri kjer se grizejo kolena. Druga, za hojo precej prijetnejša, pa je primerna tudi za pasje prijatelje.
Kdor ima željo po plezanju, je v Gradišču toliko izbire, da vam ne bo dolgčas 😉
Kratko, vendar sladko… nas je pot vodila skozi gozd. Iz Gradišča nad Vipavo smo se odpravili do cerkvice Sv. Nikolaj pod Nanosom.
Sprehodili smo se po in ob meliščih vse do cerkvice, posvečene Sv. Miklavžu. Cerkev je prav prikupno skrita pod nanoškim skalovjem.
Zimski dan. Ravno pravi za Kucelj na Čavnu in Malo goro skozi Trnovski gozd. Razgledi na Vipavsko dolino so kar klicali po obisku.
Nekaj urni pohod s psom po hribih, malica na vrhu in sončni zahod na klopci ljubezni.
Šele po mraku smo se odpeljali v dolino. Odlična ideja za celodnevni izlet.
Sveta Trojica nad Trnjem oz. Pivško dolino.
V soncu, burji in zimskih temperaturah skozi gozd smo se podali. Povratek smo zaokrožili mimo Petelinjskega jezera.
Pot ni zahtevna. Od parka do vrha vodi skozi gozd kjer smo stopicali tako po skoraj spomladanski poti kot blatu in snegu.
Petelinjsko jezero smo ovekovečili v sončnem zahodu, skoraj 😉
Ribniško Pohorje naju je kar dobro sprehodilo…
Na Ribniški koči naju je čakal ležalnik in okrepčilo. Tudi posončila sva se dobro…
Pot sva nadaljevala na Črni vrh, na najvišjo panoramo Ribniškega Pohorja.
Hop hop, hitro vstat in pot pod noge… Čez Jezerski vrh na Ribniško jezero in Lovrenška jezera iz Ribniškega Pohorja.
Na Jezerskem vrhu (Ribniški vrh) je razgled pri spomeniku NOB fantastičen. Ribniško Pohorje na dlani…
Pot je razgibana, vendar ni naporna. Nadobudni s seboj prinesejo tudi “korbce” za sivko in brusnice…
Na izlet ali v hribe? Premigat noge in tačke, ane? Potočka zijalka s podaljškom na Govco (Olševa) tokrat.
Krožna pot se začne na razgledni točki pri cerkvici Sv. Duha.
Oblačno vreme in megla se sicer postavita na razgled, a naš pasji junak pridno rešuje zadrege 😉
Impresivni razgledi, skale, obdane z macesni. Pod njimi travica, kot bi jo nekdo pridno kosil. Navdušenja nemalo…
3, 4, zdaj in gremo. Ajdna ponudi razgled, Valvasorjev dom pod Stolom zasluženo kosilo.
Iz Završnice smo krenili skozi gozd in po kamniti vlaki nadaljevali do Valvasorja. Še skok na Ajdno in povratek na Valvasorjevo kosilo.
Bograč in jota sta bila odlična.
Vroče, o hudo vroče bo. 30+ stopinj. Nekam kjer je ob poti voda, da se pes lahko ohladi.
Iz Trnovca vodi gost gozd na Dom na Govejku.
Hladna voda je ob poti, zmaga! Seveda podaljšamo do cerkvice na Osolniku.
Iz Nemilj, skozi gost, zelen gozd, med borovničevje na Jamnik. Cerkev sveti Primož in Felicijan ponudi odličen razgled na dolino.
Travniki ob poti so bili polni rož’c, metuljev, čebel in zelenih razgledov.
Pravi raj za dušo.
Smokuški vrh mimo cerkvice Svetega Petra na Gori in Sankaške koče.
Pol poti v vijoličnem resju, žafranih in telohu, pol pobeljene s snegom.
Ravno pravi čas smo ušli snežni nevihti…
Se odločiva, greva na Polhograjsko Grmado. Mimo cerkvice Svete Uršule in Male Polhograjske Grmade. Krožno pot si omisliva, ker je lep pomladanski dan. Bova malo posedela ob poti na sončku in se posončila na vrhu Grmade…
Na Koseški hrib na razglednik po Googlovih poteh. No, sva mislila, da bo pot iz Topol mala malica. Po dveh in po štirih je šlo, a je uspelo. Neprehodnih poti in padlih dreves je bilo ničkoliko.
Na vrhu se je odprl razgled na Komendo…
Februarski pomladni dan “v ušesih Istre”. Spodmoli Veli Badin v vsej svoji mogočnosti…
Pa smo šli. Za dobro jutro v velurju, bundi in kapi proti Sočergi, po Kraškem robu na Spodmole. Že ob prihodu je sonce toplo grelo. Na kratek rokav konec februarja res ni bilo misliti. Napaka ?
Planina Stamare v jutranjem hladu in razgled nad kočo Neža.
Javorniški Rovt je privabil z narcisami, tik ob Domu Pristava.
Tudi na žlico je pasalo…
Na Sveti Ožbolt, na pohajkovanje med žafrane.
Posuti so bili po celem hribu.
Tudi vreme je služilo.
Prav prijeten pomladni pobeg iz mesta.
Pobeg v hribe iz ponorelega sveta, v naravo, med drevesa in svež zrak.
Užitek miru, nič ljudi,… tako zelo zelo prijetno.
Pes, hribi, vreme, Tošč. Je lahko lepše?
Zmagovalna kombinacija tedna!
Uvod v vroče poletje. V hribe s psom, na Rodico. Zgodnji štart in spogledovanje s kravicami. Sončenje in okrepčilo je čakalo na vrhu.
Ko se skrijemo v gozd, da bi bilo hladneje. Pa ni 🙂
Brežniške peči ne ponudijo sence, ki bi shladila.
Pot nas je vodila po grebenu na Mali vrh in Gosjak.
Spomladi Planino pod Golico in okoliške hribčke pobelijo narcise.
Praznične prvomajske dni smo tako občudovali belo-vijolične razglede na poti proti Pristavi in Španovem vrhu.
Od doma na Goropekah na Vrh Svetih Treh Kraljev tokrat. Malo čez kolovoze, skozi smrekov gozd, travnike, čez makedamske poti mimo kmetij.
Odlično izkoriščen dan, nagrajen tudi s čudovitim razgledom na Triglav.
Ko bel in mrzel dan spremeni svoje barve… Vroč čaj in zimski sončni zahod polepšata še tako kisel dan. Planica pri cerkvici Svetega nadangela Gabrijela se je obarvala v mavrični, Novoletni sončni zahod.
Ob poti so pohodniki postaviti jaslice in okrasiti Novoletno jelko, da je vzdušje bilo res pravo.
Čez Smokuško planino, mimo Tinčkove koče (koča pri izviru Završnice) med žareče, jesenske macesne. Pot nas je peljala proti sedlu Šija, kjer smo nadaljevali proti Vrtači.
Žareče rumeni in nekaj zelenih macesnov je mavrično obarvalo našo pot.
Smo šli, na eno “ta hitro”, se sprehodit,… pa si je kucl premislil in se pokonci postavil.
Fantastična pot, fantastični razgledi, fantastična družba.
Ena boljših hribovskih izbir!